Danaska va Škabeline morete pročitat tekst na govore sela Starod va Slovenije. Po
starini, čakavci su do Markovščine.
Alojzija Turković, rojéna je u vasíci Brce poli Kúndićovih 13.12.1913. leta. Četire leta je hodíla u šuólu Pásjak, u prvi klas počéla je hodet 1921. leta., a tuo se zna je šla na nuóge. Učitelj se je zvau Anton Maslo, a učili su u slovénskin iziki.
Je prašan za šuólu.
“Ću ti povidat, muój:
Pred nami je bela veléka tabla, nen se je vídla veléka kot i svit pred nami kega smo prišli spoznávat. Néjprvo smo pisali črtice réune, črtice postréni, a potlje smo počéli vadit pisat črke, néjprvo A. Nismo sa déca beli mirni, po déčje, nikí su se pogovárali, niki štuócali jeden drúgega, pa ki je biu sítan ga je učitelj umíriu z besédami „stégni ruku“. Prsti pečéju, ruke tudi. Ma ni nan beu kraj udzat, ne, pa smo ga drážili i mu se špuótali, govoríli smo mu maslo-grampa. Je biu huji. Puno puti jih je zarádi tega zalovéu.
Grampa je blato na vrati, ko se vrat ni upréu, ma i niča jako dóbriga za jest, za na kruh namázat (kada se uméte škrljóp se stuóri maslo, maslo se stuópi i u padelici ustáne grámpa – po kastávsko glódica).
“Néjraji je učíteljica Rubinić Marija imila mene, je bela z Mošćenic prišla. Ja sen ji z gore prnésla jágodice, ali lúskovce, ali málince, pa me je imila rada, ma san i ja nju, aš je ona mene. Ki dobro misli i dobro dela mu se z dobrin vrne. Z mánu su u rázredi bili još Johan Sanković, Surinov z Brc i Tone Butigerov, Marija Žnjidarica i Makse Ujkotov zas Šoplján.” Unipút je u šuóli u Pásjaki beu tudi učítelj Slavoj Makarovič z Jošan (Jelšane), ki je leta 1924. osnováu KUD “Danica” Pasjak, u kin je u zbori peu Lojzin muž.
Povidéva da su u Brce dva studenci, brejski zguóranji poli Kriščića i zduólanji pašeški. Je i jeden z korítan po puti na Brdo. Povidala mi je za Ójelicu z Mun da je piela ona, a i Munjci ki su krbun palíli da su piéli “Lipi moji kompirići, nikat mi se zamírili niste, ni u juhi ni uváko suhi.”
Lojza je uženjena Hrvatin, biva u čakavski vasí Starod. Uženíla se je za Milana, najstaríjega brata Krsévićoviga. Na fit su šli u hišu Spíljovu, su bili fitniki. Rodíla je devet déce, prvo je umrlo, drugi su živi, súdbina je tela da se saki otrók rodí u drugin mesti-Starodu, u Jošanah (Jelšane), Riki, Sušaki, najmlaja Olga na Volóvskin.
Preživila je tri vojske, živila u treh držávah, seda da u četrti, a po ženítvi se ni makníla zas Stároda. Na predlóg stárejskega župníka teta Lojza je leta. 2002. dobila blagoslov papeža z Rima, kot hvalu za veru. To je beu velék praznik i pohvála za ceu Starod. Vérvala je i da će njoj muž Milan sríćno prit z logora Dresden, a 1945. je zapréu príšou. Crikva je bela puna Stárejci, nejveć Hrvatini, mičkinih i velíkih, samo Spíljovih je belo
pedeset.
Na križínu zdola Staroda je ciesta za Vele Mune. Temu mesto se reče Sveti Paval. Zgora vrat
crikvice svetiga Paula je uklesáno z ukrášenimi črkami leto 1658. Pred crikvicu na cimitri počivaju Stárejci i većínoma se pišeju Hrvatin. Još je povidala za farára (župnika) ki je beu Poljak, ki je zakopán na tin cimitri. Na zidi críkvice je táblica – spomin nanj, pa piše ” zde v panu odpočiva Jozef Elsnig, farar, žen 1931. “
Kada sen ju prášou kako su se igrála brejska deca je rekla da su se púpice užale prijét za ruke, se vrtíle u kuólo i piele: kolo kolo janjca, babinega tanca, ako nećeš ti ćeju drugi tri, cinci -li -li. Uniput su sé pupice čépnile. Na Vézem 2007. leta san uvu doznál ud moje tete Lojze:
“Kot divojčice smo se prijele za ruke i govorile: Pinji pinji pinjica, bukova je škorica, na oreh je sedela, pala ji je mrvica, zatekla ji je grlica, širli šarli pópečak, budi babin budaláč. “Ni mi tela već neč povídat, sen ju prášou zač pa mi je rekla: ki mučí da devétin odgovára.
Na sliku je Pilj, a zgora samega puta je hiša Spiljovi prozvana po pilju. Marija Rubinić i kada je već morala u dnevnik pisat po talijansku, se je potpisala Rubinić, a i Lojzino prezime je pisala Turković, ni se pustila. U Pasjak je prišla zas škole Mune na svoj zahtjev, a potlje Pasjaka su je preložili u Julijsku krajinu, a u naše kraje samo talijanske učitelje. Toliko da se zna ča je bil fašizam.
Besede: bela znači bila, beu bio, brejski koji pripada selu Brce, črke su slova, štocali boli, podbadali, fitniki podstanari, peu pjevao, piele pjevale, pupice djevojčice, štuocali bockali, podbadali, sitan nemiran, dosadan, luskovci vrst jagoda, malince maline, Poli Kriščića-pokraj raspela s križem, toponim u selu Brce, pašeški pasjački, prašou pitao, škorica korica, škrljop skorup, upreu oprao, zapreu zapravo.
Po stárejsko složil Krsevićóviga Stankota sin Orlando Hrvatin z pomoćju sestrične Emilije.