(Dijalekt sela Brce, Josip Jože Sanković)
Štoriju Josipa Jože Sankovića na dijalekte sela Brce, ku j’ autor prečital za Međunarodni dan materinskega jezika, pul Matulj 2020.leta, opet stavljamo va Škabelin.
-Pust prihaja V’z’m gre, kaj si čakala dekle da ga nisi šafala, je rekla mati hćeri.
No ja sej tu je lahku reć ma mene je strah, sej znaš kakovi so moški, svi bejo
nate zleteli kut muhe i potje odleteli. Dobru, dobru, še bo dnevi, je mati tolažila
hćer. Sada bo korizma pa bo spomlat pa boš lahko zbrala kakiga fanta po volji
samo moraš pazit.
Taku ti bon povedala, moraš pazit da ima velik nus, žihar je malo pr’paljen,
more bet škrb’n i da je nedužen. Pasalu je neki cajta, hći se je pohvalila mami:
moren ti reć da je adn naletiv i sve je kut si mi rekla. Nus ima taku velik da smo
se kumij bušnili, pr’frknjen je tudi, kušin namestu det pud glavu mi je dev put
ret. Škrb’n je tudi, namestu kupit post’lj za dva je kupiv za ano osebo, taku da
smo se morali skuzi stiskat. A za nedužnost tu je sigurno, vervala ali ne, ma je
sigurnu ki ga je jemiu še u najlonu.
Bravo hćerka, ja san znala da boš ti zbrala tega praviga.
Najhuje je blu k’d’r se je najlon razdrv. Taku je letu šlo ukuli, neč noviga, pršav
je opet pust. U Guranjen kraju se je kričalu „živio pust“, a u Dolanjen kraju še
jača muzika i se je kričalu „živio vohcet“. Tu je biv kriv najlon ki se je rasparav.
Po lujtricah gori i doli
Kut znaste tu zimo je blu sakakovega vremena i burje i juga, je biv problem z
strehami, antenami, svega je blu. Taku san ja dev lujtre da gren ubrnit anteno,
zev san šrajfciger i klešće. Gren po lujtrah i priden na vrh, znamen šrajfciger, še
nisan počev delat, pade mi šrajfciger doli z’s strehe, i kaj, hodi Jože doli po
lujtrah i k’d’r san pršov na pu lujt’r čujen susedovega mulca da kriči: Muj ćaća
k’d’r gre na streho zame dva šrajfcigera.
Ja mučin, poberen šrajfciger i gren n’zat na streho. Zn’men klešće i opet isto, šle
so i klešće doli z’s strehe i kaj, hodi opet doli, i opet čujen mulca ki kriči „muj
ćaća z’me dvuje klešće k’d’r gre na streho. Ma kaj ću mu reć? Ma neč, gren opet
pu lujtrah doli i s hiše kričiju da je dobru.
Kut san ja hodiv gori, doli mi se je, da ne zameriste, počelu corat. Gren zat za
grm i evo ti opet mulca. – Kaj je, kaj gledaš, s’da boš rekav da tuj ćaća nosi dva
z’s sabo. – Ne nosi dva ma ima dvakrat većega, a tu ti je istu.
Žihar – može biti, vohcet – svadba, tolažila – tješila, prpaljen, prefrknjen –
nepametan, nedužen – djevac, adn – jedan, skuzi – stalno, k’d’r – kada, neč
noviga – ništa nova