Piše:J.O. Hrvatin
Po starini pust je kot čovik od slame. Dan pusta je torak pa se zato reče „bil mastan ali tust u torak pride pust, a i za vrime mačkaranja se reče pust (ča ćemo se ubuć uvega pusta, na pust smo se nahopsali, to je bilo zadnjega pusta).
Kada se ga na pepelnicu nese ubisit pa zapalit za njin joče Stara (mat) . U ruke nosi mičkinega pusta, pa će pust bit i drugo leto i dalje, dokljegod je ljudi, pa da ćeju se pusne navade ubdržat.
Po starini se je pusta delalo na pepelnicu, a pod noć zapalilo.
Mičkinega pusta u naručaj Stare danas već retko ki nosiju. A pust je bil i bit će.
Davanje jimena pustu, ča ja znan, je počelo tamo 1960-ih let i kaže duh vrimena, nikada Stabilizacija na Zamet, drugderi Orfeiko, Podeštat i Lenuh (Brce), Recesijski premijer Mrak-lud-zbunjen-normalan u Pasjak, lipajski Sramontina, šapljanski Na putu smo na put, kastavski Mate gotovan.
Jime pustu se dava vavik da spodablja na pasano leto: Parcelko Metrić, kot odgovor pusnih ljudi na spor u selu oko kunfini, Perhan, Maestro radi antikorupcijske afere u Hrvatsku, Banander (tega leta su Šapljanci bili skupina Banane, a ono der na kraj velja saki zna na kega su mislili), Šengo po Šengenu i Ivo (z veliku uru).
Kada je pust je se nopak pa su pusni ljudi pustu napisali i jime Ćampa, Grobnička kanturica (Brajani), Sej`nopak i se ča je ljudon pačilo.
Pusno vrime, ali pust je vrime za bit anarhist pa su se pusni ljudi pobrigali i da njihova vlast – bezvlast traja baron do pepelnice.
Ustalo je fanj izrek ke nas spodabljaju na dane pusta, a jena je i „Pust je pasal, mačkara ustala“, za unega ki se drži kako da pust ni finil nego pride doma nakraman, ali ča takovega.
Za one kin je žal da su ga regulali je kolaž slik na kraj ka lipo kaže veselje, munjesanje i „budne oči etnologinje“ va Kastve. Posebno pozdravljan halubajskega Vraga ki je zmunjesal na krov marketa, na sam vrh.
Po naše je pust, a poli nikih mesopust i fašnik, a po književnu poklade, ne karneval.
Ne karneval! To ni po naše.