Jivanja je za vrata, na Svetega Ivana nas domisliju jivanjske rože, kresi i košnja. Su govorili “Sveti Ivan kose van”. Danas se već poli nas ne kosi pa bi već se pristala una “Sveti Ivan koze van” da popasu se ča je zaraslo.
LOVNICA, pravica
Piše J.O. Hrvatin
S puta proti lokvi se zavije desno u Dužice. Njive, duge i uske, spušćaju se kako škale, se doli i doli do Zasel. Med njivami su karune. Ubrasla je trava, rožice i margarite. Kada pogledaš s puta proti Brcon ti se zapara da njin ní kraja ni konca.
Već treto jutro su kosci pretekli sunce. Na glavu su dili facolić, vežen na četire vežlje. U ruke su njin kose, za pason zavežen osalnik, a uvanj brus, voda i trava.
“Hrs – hrs” se čuje kosu, “vhh – vhh” je čut kosce, padaju rožice i trava, padaju margarite. Sunce je užgalo, tići su u grme zamučali, cidi se pot. Nakratko zadrsí brus po mokri kosi “žvík, žvík” spríd, pa “žvik, žvik” udzad, pa opet hrs – hrs, vhh – vhh, do kraja karun pa nazat.
Udzdola je čut divojke, hćere i žene. Nosiju fruštik, sklede zavite u tavijol na fijok, nutra njin je kuhan kumpir prelít zas ucvirki i bocunić z vínon, za gospodara mora bít.
Na rame su njin grablje, triba travu ud čera pregrabit, dít u grabak i storít lovnice.
Sríćno bogdaj, gre ča, gre? – Bogdaj boh, ala sedite.
U hlad su seli, pojíli, poškercali í se nasmijali.
Dvíh najmlajih ní bílo poznat da ní, udzad jéne lóvnice su seli, pojíli i tote je divojka frajaru niča pripoznala. Je rekla da ja, aš da njoj je margaritica povidala, una “hočeš, nočeš, ljubiš, varaš”, da je zadnja bila “hočeš”, a cvetni prah kega je vrgla u zrak da je vetar nosíl h njemu, njojinemu frajaru.
Par let kašnje je sin uvako spićíval mater: za tatu i tebe si mi povídala, ma kako san ja prišal na svit ?
Ej sinak dragi, kada smo tebe zagledali si jimíl lipu, prložnu, štulastu glavicu z puno, puno lasići, tebe smo pobrali u Dužice, udzad lovnice.